Prevedla Milena Černe

Rojen sem bil 2. oktobra 1840 v kmečki družini Šempasu (dve uri hoda vzhodno od Gorice). Ker je bila goreča želja mojih staršev, da bi vstopil v duhovniški stan, mi je bilo namenjeno najprej izpopolniti svoje osnovnošolsko znanje na goriški normalki (tedanji vzorni glavni šoli) in zatem nadaljevati šolanje na državni gimnaziji. Gimnazijo sem res dokončal, želja glede duhovniškega poklica pa se staršem ni izpolnila; kmalu sem namreč začutil, da k temu nisem poklican. Svojih staršev ter bratov in sester glede tega nisem mogel slepiti, zato sem se osrčil in se odločil poskusiti svojo srečo. Po končanih osmih letnikih gimnazije sem jeseni 1862 z maturitetnim spričevalom v žepu zapustil Gorico, poln upanja in brez vsakršnih zemeljskih dobrin. Kljub obetom, da se bo treba trdo boriti za preživetje, sem na dunajski univerzi vpisal študij prirodopisa, matematike in fizike. Ta leta, med 1862 in 1865, so bila v resnici huda preizkušnja, na katero sem pozneje pogosto pomislil, kadar sem videl, kako malo se ceni to, kar je bilo pridobljeno brez truda. Zahvaljujoč se požrtvovalni podpori moje družine in naklonjenosti več podpornikov se mi je uspelo prebiti skozi ta tri suha leta. Na tem mestu se s hvaležnostjo spominjam pokojnega gospoda M. Saunika, šempaskega kaplana, in gospoda župnika Zucchiatija, ki sta me v mojih prvih študijskih letih s prijaznim zanimanjem spodbujala, nič manj pa ne dolgujem preminulemu gospodu župniku Francu Podreki, ki mi je blagohotno stal ob strani tudi tedaj, ko sem mu razložil, da ne čutim poklica za duhovniški stan, temveč si želim Vsemogočnemu služiti kot raziskovalec luči in resnice v službi naravoslovnih znanosti. Slava njegovemu spominu!
Že zgodaj sem svojo pozornost usmeril v naravne pojave. Nepopisna želja po razumevanju skrivnostnih sil v zemlji in živih organizmih človeka, živali in rastlin je že v mladih letih usmerjala vse moje mišljenje in čutenje, tako da moja druga nagnjenja sploh niso prišla do izraza. Ta skoraj sanjaški pogled na nalogo, ki je zaupana prijatelju narave, je bil tudi v mojih poznejših letih razlog, da sem preziral stvari, katerim drugi ljudje pripisujejo velik pomen.
Ravno v času, ko sem se na gimnaziji začel poglabljati v naravoslovje, je prišlo do spremembe v organizaciji pouka. Vpeljan je bil sistem predmetnih učiteljev, s katerim je bilo lažje kot pred letom 1852 v učencu vzbuditi zanimanje za določen predmet in ga zanj pridobiti. Toda ker strokovna izobrazba profesorjev s področja prirodoslovja ni bila najboljša, si ni kazalo postavljati visokih pričakovanj. V tem pogledu se je meni godilo dosti bolje kot mnogim drugim, saj sta me naravoslovje na mojo srečo poučevala profesorja Blaž Kocen in pozneje (v 5. in 6. razredu) dr. Hubert Leitgeb, sedanji profesor botanike na univerzi v Gradcu. Oba sta znala v mojo dojemljivo dušo zasaditi kal pravilnega opazovanja in nagnjenje k samostojnemu raziskovanju.
Potem ko sem se v gimnazijskih letih pridno razgledoval po poljih in travnikih, gozdovih in gorah svoje ožje domovine, se je moje delovanje nadaljevalo na Dunaju, kjer sem – poleg pridobivanja strokovnega znanja, potrebnega za opravljanje poklica učitelja celotnega prirodopisja na gimnaziji – skušal s pomočjo obsežne literature in različnih zbirk izboljšati določanje rastlin, ki sem jih preučeval v Gorici. Povedati moram namreč, da sem že kot sedmošolec sestavil seznam semenk, ki rastejo v okolici Gorice. Ker pa sem pri svojem delu imel na razpolago le dva botanična priročnika – Kochovo pregledno in žepno izdajo ter Kittelov Handbuch der Flora Deutschlands – poleg tega pa tudi nisem imel možnosti primerjati primerkov s herbarijem, sem delal tudi napake.
Šele ko sem imel srečo spoznati pokojnega gospoda viteza M. Tommasinija – če se prav spominjam, je bilo to poleti 1861 – in mi je kot preizkušeni poznavalec primorskega rastlinstva prijazno ponudil svojo pomoč, sem ne le popravil svoje napake, ampak tudi razširil poznavanje bogate flore goriške dežele. Dano mi je bilo, da sem ob tem izjemnem možu z izjemnimi zaslugami za raziskovanje flore na Primorskem lahko več let proučeval čudovita gričevja, kraške planjave, Trnovsko planoto, severni rob proti Trebuši in del goriškega alpskega sveta. Do svoje smrti mi je bil prijazen in dobrohoten prijatelj.
Ob opazovanju lokalne in geografske razširjenosti rastlin je v meni vse bolj rasla želja, da bi rastišča rastlin tesneje povezal tako s podnebnimi razmerami kot tudi z zgodovino razvoja rastlinskih oblik kot vrst. Dognati sem na primer hotel, ali se Potentilla opaca L. (P. verna pri starejših avtorjih) spremeni, če jo presadimo na zelo suh, peščen apnenčast teren, ali pa se preobrazi v P. arenaria Borkh in podobno. Povod za takšna vprašanja in ustrezne poskuse gojenja je dala tedanja razprava o spremenljivosti rastlinskih vrst profesorja Kernerja, ki je zadevo obravnaval v nizu zanimivih in privlačnih člankov v tem glasilu (leto 1865, št. 1 in naslednje). Deloma zaradi lastnega razmisleka, deloma zaradi intenzivnih razprav v literaturi o vrednosti in stalnosti vrst sem od tistega trenutka moral, tako kot vsak drug raziskovalec, ubrati nov pristop pri proučevanju rastlinskih vrst na Goriškem – marsikaj sem moral ponovno preučiti, nekaj spremeniti ali na novo analizirati. Pri tem sem vse bolj spoznaval, da mi ne bo v polnosti uspelo proučiti rastlinskih vrst svoje domovine, ne da bi tam stalno prebival, saj sem v letih 1860–1870 marsikaj spregledal, ker sem domneval, da gre zgolj za manj pomembno variacijo ali nepomembno odstopanje od dobro poznane in močno razširjene vrste. Ko pa sem v luči sodobnih raziskav spoznal pomen teh manj diferenciranih oblik, me je poklic gimnazijskega učitelja popeljal v drugo deželo – septembra 1869 sem bil imenovan za profesorja na cesarsko-kraljevi gimnaziji v Kranju, kjer sem ostal do leta 1874.
Čeprav me je na Dunaju študij matematike in fizike, tako potreben za učiteljski poklic, močno zaposloval, sem si v tistem času pridobil temeljitejše znanje o rastlinskem svetu, kot sem sprva upal, zlasti o flori svoje domovine. Zasluga za to gre predvsem velikodušnosti pokojnega ravnatelja dr. Ed. Fenzla, ki mi je prijazno dovolil uporabo velikih cesarsko-kraljevih zbirk (takrat samo v botaničnem vrtu) ter pomoči gospodov dr. Reichardta, dr. Reissecka, Juratzke, Bayerja in drugih. Ob različnih priložnostih sem dopisno prejemal pojasnila o pomembnih rastlinskih vrstah z Goriške, Kranjske in Štajerske od profesorja viteza von Kernerja, kustosa Deschmanna v Ljubljani, barona von Heuflerja, dr. Marchesettija, gradbenega svetnika Freyna, dr. Fockeja v Bremnu in drugih. Toda moja skoraj stalna odsotnost na Goriškem je vse bolj poglabljala vrzel v botaničnih raziskavah tistega območja. Leta 1874 sem bil namreč premeščen na cesarsko-kraljevo gimnazijo v Celju, nato pa leta 1880 na II. državno gimnazijo v Gradcu. To je nekoliko ublažila le pogosta korespondenca z R. von Pittonijem, ki je zadnja leta svojega življenja preživel v Gorici. Zaradi omejenega časa, ki mi je ob opravljanju učiteljskem poklicu ostajal na razpolago, mi ni bilo mogoče podrobneje se ukvarjati s floro katere druge dežele. Šele od leta 1874 dalje sem lahko med poletnimi počitnicami obiskoval posamezne dele Štajerske, Koroške in Kranjske ter izvajal botanična opazovanja. V tem pogledu sem najpodrobneje spoznal Gorenjsko, od koder sem med letoma 1872 in 1884 prinesel več botaničnih in fitofenoloških zapiskov. Poleg tega sem takrat pridobil še eno dragoceno izkušnjo: moji pogosti izleti so me poleti 1873 mi omogočili tesnejši stik s kranjskim botanikom Valentinom Plemelom, takratnim župnikom v Koroški Beli. Spoznal sem ga kot moža pokončnega značaja. Na dunajski svetovni razstavi so Plemelove zasluge za poznavanje deželne flore dobile upravičeno priznanje.
Leta 1873 sem skupaj s Simonom Robičem opravil ekskurzijo na rastlinsko bogato planino Zaplata severno od Kranja. Poleti 1885 sem se na Gorenjskem srečal s kolegom, profesorjem Wilhelmom Vossom. Njegove zasluge za poznavanje gliv Kranjske so tako dobro znane, da mi jih ni treba posebej izpostavljati. Za raziskovalce, ki jih zanima rastlinski svet Kranjske in s tem povezana literatura, hkrati pa ne želijo zbirati razpršenih podatkov v različnih publikacijah predstavlja pravi zaklad delo Poskus zgodovine botanike na Kranjskem (Ljubljana, Kleinmayr in Bamberg).