Šempaski tabor je bil tretji narodni tabor na slovenskem, na katerem so se zbrali zavedni Primorci.

Tabore, narodne tabore napravite po celi Sloveniji in glasno povejte svetu, ki še zdaj noče vervati, da je vam zares in živo mar za narodnost našo in za narodne pravice. Izrecite pod milim nebom, da hočete ostati Slovenci, in da hočete narodno napredovati v vsem kar je dobro in lepo.

Na Goriškem so Slovenci osnovali 14 čitavnic, ktere širijo znanje in narodno zavest, in v kterih se pri besedah zbira ljudstvo, ker se smejo vdeleževati tudi nedružbeniki.

V Šempasu sta delovali dve čitalnici, pri Batiču in Peršiču, kar je močno krepilo slovensko narodno zavest.

Dne 14.septembra 1868 se ustanovi odbor v Goriški čitalnici  (op.  odbor za organizacijo Šempaskega tabora), potrdi dr. Lavriča za predsednika in izroči tajništvo E.Klavžarju, nato se začne posvetovanje.

Sestava širšega članstva odbora :
Dr.Abram Jožef deželni poslanec; Čerin France župan v Cirknem; Doljak Matija župan v Solkanu; Gruden Jožef župan v Nabrežini; Jeglič Andrej deželni računar; Kacafura Miha župan v Tolminu; Kerševani France župan v Dornbergu; Klavžar Ernest deželni uradnik; Kocijančič Andrej župan v Podgori; Kovačič France župan pri sv.Luciji; Kumar France župan v Šempasu; Dr. Lavrič Karol odvetnik v Ajdovščini; Ličen Ivan posestnik v Rihenbergu; Mužič Jožef župan v Šmartnem; Nabergoj Ivan deželni poslanec in posestnik v Proseku; Nanut Jožef župan v Štandrežu; Rustja Anton župan v Skrileh; Stanič Valentin starešina v Batah; Dr.Tonkli Jožef deželni poslanec in odvetnik v Gorici; Trampuž Jožef župan v Kostanjevici; Valentinčič Jožef podžupan v Plaveh; Dr.Žigon deželni poslanec in posestnik v Šmartnem; Živic Jožef predsednik čitalnice v Skopem; Žnidaršič Andrej vikar na Ponikvah; Zucchiatti France župan v Medani.
Odbor odloči da ima tabor biti 18.oktobra 1868 , v Šempasu pri Špacapanu na senožeti na Veliki Otavi ob 2 urah popoldan.
V poseben ali ožji odbor, ki ima do tistega dne vse potrebno pripraviti se izvolijo : Dr. Lavrič, Doljak, Klavžar, Kerševani in Kumar (op. župan Šempasa).
Ožji odbor se snide 4.oktobra v Šempasu. Gospod Kumar France župan Šempaski prevzame skrb za odr, slavoloke in kar bi še tebalo na taborišči, Klavžar pa vse ostalo.

Naposled pride dan, po kterem smo Slovenci toliko hrepeneli in krasno je bilo vreme. Ob 10. uri je bila večina odbornikov na taborišči, pričakovaje taborce.
Prostor, lepa senožet ,,Na veliki Otavi,, je prav primeren za tabor. Na enem kraji velik z bršljanom in zelenimi vejami prepleten, tribojno okinčan odr za predsedništvo, cesarjevega komisarja, govornike in znamenite goste. Velika slovanska zastava z napisom: Slovenija zedinjena ! vihra nad odrom. Na cesti do taborišča sta postavljena dva slavoloka, ta proti Gorici z napisom »Ne vdamo se!« uni proti Kranjskem z napisom »Složimo se!«

Na Šempaskem taboru se je zbrala množica, od 10.000 do 15.000 (vir: taborsko gibanje na Slovenskem) zavednih Slovencev, ki jih je prvi nagovoril dr. Lavrič.

Gospod dr. Lavrič pozdravlja ljudstvo s temi krepkimi besedami :
Iz dna svojega srca Vas pozdravljam, bratje Slovenci !
Zbrali smo se pod milim nebom in pred vsem svetom, da  izrečemo tu na starodavni slovenski zemlji, da hočemo, naj se zgodi kar hoče, ostati zvesti in biti vedno vrednejši sinovi matere Slave.
Ta visoki pomen ima današnji narodni shod, kterega imenujemo tudi slovenski tabor. (….)  Hočemo in moramo mi tukaj tirjati in braniti svete pravice naroda našega, in to z besedo in glasovanjem, kakor se spodobi svobodnim možakom.

Na narodnem taboru je bila prvič jasno izražena zahteva po zedinjeni Sloveniji in uporabi Slovenskega jezika v šolah in uradih.

• da se imajo vpeljati brez zamude ne samo slovenske normalke, ampak tudi slovenske gimnazije, realke, in visoke šole
• da se izda postava, da imajo cesarski krajevni uradniki brez odloga po slovenskih uradnijah slovensko pisati vse, kar pride  slovenskim strankam v roke
• da se ima ves slovenski narod zediniti v eno , kronovino, ki bi imela en sam deželni zbor

Zahteve so bile za tisti čas bistvena vprašanja slovenske politike, zlasti pa odraz zahtev nastajajočega mladoslovenskega kroga.

Dr. Tonkli bere, v okviru svojega govora na taboru, množici z govorniškega odra
došle pozdravne telegrame in dopise:

»Srčno Vas pri Taboru v Šempasu zbrane pozdravljamo, ter želimo, da svojo sveto nalogo vspešno izvršite po našem geslu : zjedinimo se!
Slovenci savinske doline (Na Štajerskem)«

»Blagovolite naznaniti jutrajšnemu taboru Šempaskem naju milovanje, da se ga ne moreva osebno vdeležiti; recite mu najbratovski pozdrav in da sva v duhu med vrlimi prmorskimi Slovenci, ktere Bog poživi !
Bleiweis, Costa«

»Slava, živili taboriti ! živila zedinjena Slovenija ! Čitalnica v Rojani in Barkoli, tajnika Kanduš, Primožič.«

»Društveniki Sokola preveč oddaljeni voščijo taboritom šempaskim slavni vspeh, kličejo: živila zedinjena Slovenija !
Tajnik Karol Bleiweis.«

»Zbranim taboritom slava ! Podajmo si roke v sveto brambo narodnih pravic; zedinjena Slovenija živila !
Čitalnica Mariborska.«

Zdaj se zbere na odru kakih 50 pevcev, Solkanskih, Tolminskih, Kanalskih, Šempaskih, dijaških,: iz Razdrtega, Rihenberga, Dornberga, Prvačine, Komna itd. itd. ; peli so ,,Hej Slavljani,, ,,Bivali Čehove,, ,,Ne vdajmo se!,, in ,,Naprej,, dobro izbrane pesmi, ki segajo globoko v domoljubna srca vsacega Slavjana.
O mraku so se zapalili, krasni , umetni ognji v narodnih barvah in s prislovico »Složimo se !«. Ob enem so se prižgali po vrhih na Krasu in ob Čavnu veliki kresi, ki so s plamenečimi jeziki sporočali po deželi in tudi našim sosedom naznanjali velevažno novico  »Danes praznujejo Primorski Slovenci na Šempaskem polji svoje narodno vstajenje !«

Nekoliko dni po taboru je organizacijski odbor izdal  to-le zahvalnico:

»Vsim taboritom, ki so se zbrali na Šempaskem polji.
Neizrekljiva hvala Vam za Vašo gorečnost in navdušenost, za sprelepi red in zmernost ! Častili ste sebe in ves narod.
Slava pa vsem bratom, kteri so se nas spomnili v telegramih in dopisih!«

V člankih časopisa Slovenec (št.8 in 28 izdani 21.01 in 11.03. 1882) je bilo županstvo Šempas pohvaljeno in postavljeno za primer drugim zaradi obrambe Slovenskega jezika in uporabe v uradnih zadevah.
Leta 1885 je bralno društvo Šempas pristopilo k Slovenski matici.

Opomba : teksti v poševni obliki , so originalni teksti privzeti iz brošure Ernesta Klavžarja Tabor pri Šempasu izdani novembra 1868 leta, tekst o zahtevah na taboru in mladoslovenskem gibanju na slovenskem je privzet iz zgodovinske razlage Branka Marušiča , Šempaski tabor, iz ponatisa iste brošure iz leta 1968. Vsi teksti so enaki originalu.

Vse skupaj zbral in povezal Emil Batič iz Šempasa.