{"id":39,"date":"2023-06-22T23:21:09","date_gmt":"2023-06-22T23:21:09","guid":{"rendered":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/?page_id=39"},"modified":"2024-11-28T00:15:00","modified_gmt":"2024-11-28T00:15:00","slug":"zgodovina-sempasa","status":"publish","type":"page","link":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/zgodovina-sempasa\/","title":{"rendered":"Zgodovina \u0160empasa"},"content":{"rendered":"\n

Najstarej\u0161a gradi\u0161\u010da na Vipavskem so nastajala \u017ee ob koncu bronastega obdobja, prva strnjena naselja pa v starej\u0161i \u017eelezni dobi, ko so tu \u017eiveli Iliri. V mlaj\u0161i \u017eelezni dobi so se naselili Kelti, v 1. stoletju pred na\u0161im \u0161tetjem pa so dolino zavzeli Rimljani. Kr\u0161\u010danstvo se je v ta del Slovenije \u0161irilo 3. in posebno v 4. Stoletju.
V 2. Stoletju so skozi Vipavsko dolino potekali osvajalni pohodi germanskih plemen in vdori Hunov. V zgodnjem srednjem veku (konec 6., za\u010detek 7. Stoletja) so se na \u0161ir\u0161em obmo\u010dju Vitovelj naselili Slovani. (O tem pri\u010dajo ostanki nekropole, ki so jih ob gradnji vodovoda leta 1955 na\u0161li v bli\u017eini Vitovelj.) V visokem srednjem veku (9. do 13. Stoletje) pa se je pove\u010dalo \u0161tevilo prebivalcev posebno na podro\u010dju \u0160empasa.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/a><\/figure>\n\n\n\n

Ime kraja \u0160empas je bilo prvi\u010d omenjeno kot Sancto Passo (Sveti Prehod) okoli leta 1200 v gori\u0161kem urbariju. Po letu 1400 ko se je raz\u0161iril vpliv Habsbur\u017eanov se je pojavilo ime Schonpass (Lepi Prelaz-Prehod), kar je pripeljalo do dana\u0161njega imena \u0160empas. Omeniti je potrebno da so Francozi za \u010dasa Ilirskih provinc uporabljali ime Sand Pass (Sveti prehod).
Najstarej\u0161i del \u0160empasa je Tabor ( Stari grad), ki je bil prvotno neutrjen stolpasti dvor. Ob tur\u0161kih vpadih pa so ga obkro\u017eili z obzidjem in petimi obrambnimi stolpi ter obrambnim jarkom . Na kraju kjer je sedanja cerkev\u00a0 je stala, v letu 1200 zabele\u017eena na seznamu posesti gori\u0161kih grofov, srednjeve\u0161ka gotska cerkev , ki naj bi bila tudi kapela grajskega objekta, okrog katere je bilo va\u0161ko pokopali\u0161\u010de.\u00a0 Zvonik je bil eden od obrambnih stolpov Tabra , \u0161e bolj verjetno pa stolp ki je varoval zunanji del obzidja, na njegovih zidovih so vidne strelne line.
Leta 1780 je Vatikan, zaradi premajhnih prostorov glede na prebivalstvo, staro srednjeve\u0161ko cerkev dal poru\u0161iti, ter na njenem mestu dve leti kasneje 1782 dal zgraditi novo cerkev svetega Silvestra po na\u010drtih arhitekta D. Bona, ki je lep primer baro\u010dne arhitekture. Od stare gotske cerkve sta ostala zakristija in zvonik. Zvonik je ostal isti, vendar so ga nadgradili. Vrh zvonika krasijo t.i. gibelinske cine oziroma cine na lastovi\u010dji rep (v ustnem izro\u010dilu uporabljamo izraz, bene\u0161ka krona) to je edini zvonik na tej strani So\u010de z tak\u0161no arhitekturo.\u00a0 Pokopali\u0161\u010de so prenesli na spodnji del vasi kjer je \u0161e danes.<\/p>\n\n\n\n

V letu 1700 je stara plemi\u0161ka dru\u017eina Orzon zgradila baro\u010dni dvorec , ki je nadomestil propadajo\u010di srednjeve\u0161ki grad Tabr. Na drugi strani ceste je bil parterno urejen vrt, ki se je razprostiral na razse\u017enem obzidanem platoju pod cesto. Baro\u010dno podobo vrta s \u0161tirimi geometri\u010dnimi polji in rondojem na sredini ka\u017ee franciscejski kataster iz leta 1822. Vrt je bil poln eksoti\u010dnega rastlinja in kipcev. Leta 1851 je dvorec in \u0160empaska posest pre\u0161el v last rodovine Monari von Neufeld Njihovo obdobje se je kon\u010dalo leta 1906 z smrtjo zadnjega sina Antona Monari von Neufeld. Anton Monari je bil neko obdobje \u017eupan ob\u010dine \u0160empas. Imena in nazivi ki so spremljale dvorec skozi zgodovino: Orzonov dvorec, Mainardijev dvorec , Monarijev dvorec, vrtec (v stavbi so imeli pod Italijo vrtec, \u0161olo).<\/p>\n\n\n\n

V letu 1797 je na na\u0161a tla stopila Francoska vojska pod vodstvom Napoleona , ki je leta 1809 ve\u010dji del Slovenije vklju\u010dil v Ilirske province. Po ustnem izro\u010dilu je v \u010cukovi hi\u0161i je prespal Napoleon Bonaparte(1769-1821),\u00a0 to se je zgodilo v obdobju, ko je francoska vojska prodirala \u010dez goro na trnovsko planoto. Za Vitovljami so izgradili cesto vklesano v skalo imenovano \u00bbvisoki zid\u00ab ali Napoleonova cesta.
Prebujanje narodnega ponosa v vasi se je izra\u017eala preko \u010ditalnic pri Bati\u010devih in Per\u0161i\u010devih. Leta 1868 (18.oktobra)\u00a0 je potekal tretji narodni tabor na Slovenskem imenovan \u0160empaski tabor , na katerem je bila prvi\u010d jasno izra\u017eena zahteva po zedinjeni Sloveniji in Slovenskem jeziku v \u0161olah in uradih, zbrala se je mno\u017eica preko 10.000 zavednih Slovencev.
V 1. svetovni vojni, v \u010dasu 6. So\u0161ke ofenzive, so skoraj vsi prebivalci od\u0161li v begunstvo, \u0160empas je bil prazen precej hi\u0161 pa uni\u010denih zaradi Italijanskega obstreljevanja. Zadnja granata je na \u0160empas padla 27.10.1917 ob 15.uri. Begunci so se za\u010deli vra\u010dati leta 1918.
Po kon\u010dani vojni je na\u0161e podro\u010dje padlo pod Italijansko dr\u017eavo, v kateri so kmalu prevzeli oblast fa\u0161isti in za Slovence so se za\u010deli \u010drni hudi \u010dasi. Doma\u010dini so se zbirali v tajnosti, na skrivaj so brali slovenske knjige in opismenjevali otroke v materinem jeziku. Po \u0160empaskih kleteh se je pod okriljem no\u010di prepevalo slovenske pesmi. Doma\u010dini so se vklju\u010devali v protifa\u0161isti\u010dno tajno organizacijo TIGR. Primorski narod je bil v obrambi svojega jezika enoten .
Z\u00a0 za\u010detkom II. svetovne vojne se je teror nad Slovenci pove\u010dal ,vendar se je pove\u010dal tudi odpor. Ljudje so se priklju\u010dili odporni\u0161kemu partizanskemu gibanju in se z oro\u017ejem postavili v bran Slovenskemu narodu , proti italijanskim fa\u0161istom, ki so pobijali in internirali v tabori\u0161\u010da.
Leta 1942, avgusta meseca je bil na Vodicah nad Ozeljanom ustanovljen I. primorski partizanski bataljon Simona Gregor\u010di\u010da.
Po kapitulaciji Italije so pri\u0161li Nemci, ki so bili \u0161e bolj kruti. Tudi to trpljenje se je z Nem\u0161ko kapitulacijo maja 1945 kon\u010dalo.
Primorska se je po kon\u010dani vojni in zmagi nad nacifa\u0161izmom, priklju\u010dila k mati\u010dnemu slovenskemu narodu v novi Jugoslaviji .
Ob novi osnovni \u0161oli je postavljen Spomenik padlim borcem v vojni , ki je delo kiparja Marka Poga\u010dnika. Simbolizira zgodovino, sedanjost in prihodnost primorskega \u010dloveka.
Prebivalstvo se \u017ee od nekdaj ukvarja s poljedelstvom, vinogradni\u0161tvom, sadjarstvom, \u017eivinorejo, \u010debelarstvom in obrtjo. Najve\u010d je bilo zidarjev. Kraj je slovel po mlinih, \u017eagah, oglarjenju in lesarstvu.
V novej\u0161em obdobju se je \u0160empas, ki je stoletja slonel na veleposestnikih in malih kmetijah, spremenil. Ljudje so se za\u010deli zaposlovati in odpirati nove obrtne delavnice, kmetje pa so se usmerili v prodajo svojih proizvodov preko turisti\u010dnih kmetij, osredoto\u010dili so se na vinarstvo, sadjarstvo in \u010debelarstvo.
Tako se je \u0160empas spreminjal skozi desetletja in ne samo na\u0161a vas spreminjala se je tudi na\u0161a dr\u017eava. Jugoslavija, neko\u010d prijazna domovina Slovencem, je postala sovra\u017ena do Slovenskega naroda. Pri\u0161el je \u010das, Slovenci smo nastopili svojo pot v svoji dr\u017eavi Sloveniji.
Na plebiscitu, 23.12.1990 smo se odlo\u010dili za samostojno in neodvisno Slovenijo. V slovenski osamosvojitveni vojni, med 27.06. in 07.07.1991, je oboro\u017een slovenski narod odbil napad Jugoslavije in s tem potrdil svojo neodvisnost od SFRJ. V desetdnevni vojni smo Slovenci pokazali voja\u0161ko hrabrost , odli\u010dno organizacijo in diplomatske sposobnosti. \u0160empas se je v svoji zgodovini sprehodil skozi celo vrsto dr\u017eav, sistemov in kon\u010dno na\u0161el svoj prostor v na\u0161i domovini Sloveniji.<\/p>\n\n\n\n

Iz \u0160empasa izhajajo znani botanik Franc Kra\u0161an rojen leta 1840 v \u0160empasu, umrl 1907 v Gradcu, pripovednik monsignor Venceslav Bele (1887 \u2013 1907) pokopan v \u0160empasu ter \u0161kof Fran\u010disek Maksimiljan Vaccano, pomo\u017eni \u0161kof v Ljubljani, \u0161kof v Pi\u0107nu (Istra) in Trstu, rojen 1609 v \u0160empasu, zato je dodajal imenu \u00bbde Sancto Passo\u00ab, umrl je 1672 leta v Trstu in je pokopan v tr\u017ea\u0161ki stolnici sv. Justa kjer obstaja njegov lapid z grbom plemi\u010dev Vaccano, iz te plemi\u0161ke dru\u017eine izhaja tudi Jakob Vaccano di St.Passo , ki je bil med letoma 1643 in 1648 glavar Bov\u0161ke pokrajine s sede\u017eem v Bovcu.<\/p>\n\n\n\n

viri:<\/em>
Nadja Kodri\u010d, del besedila iz publikacije 20 let osnovne \u0161ole \u0160empas
Gori\u0161ki urbarij
Igor Sapa\u010d, Obmo\u010dje Nove Gorice in Gorice Gradovi, dvorci in pala\u010de
E. Klav\u017ear, Tabor pri \u0160empasu
Slovenska biografija
Zgodovina tolminskega<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Najstarej\u0161a gradi\u0161\u010da na Vipavskem so nastajala \u017ee ob koncu bronastega obdobja, prva strnjena naselja pa v starej\u0161i \u017eelezni dobi, ko so tu \u017eiveli Iliri. V mlaj\u0161i \u017eelezni dobi so se naselili Kelti, v 1. stoletju pred na\u0161im \u0161tetjem pa so dolino zavzeli Rimljani. Kr\u0161\u010danstvo se je v ta del Slovenije \u0161irilo 3. in posebno v […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"parent":0,"menu_order":1,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","template":"","meta":{"_sl_post_content":"\n

Najstarej\u0161a gradi\u0161\u010da na Vipavskem so nastajala \u017ee ob koncu bronastega obdobja, prva strnjena naselja pa v starej\u0161i \u017eelezni dobi, ko so tu \u017eiveli Iliri. V mlaj\u0161i \u017eelezni dobi so se naselili Kelti, v 1. stoletju pred na\u0161im \u0161tetjem pa so dolino zavzeli Rimljani. Kr\u0161\u010danstvo se je v ta del Slovenije \u0161irilo 3. in posebno v 4. Stoletju.
V 2. Stoletju so skozi Vipavsko dolino potekali osvajalni pohodi germanskih plemen in vdori Hunov. V zgodnjem srednjem veku (konec 6., za\u010detek 7. Stoletja) so se na \u0161ir\u0161em obmo\u010dju Vitovelj naselili Slovani. (O tem pri\u010dajo ostanki nekropole, ki so jih ob gradnji vodovoda leta 1955 na\u0161li v bli\u017eini Vitovelj.) V visokem srednjem veku (9. do 13. Stoletje) pa se je pove\u010dalo \u0161tevilo prebivalcev posebno na podro\u010dju \u0160empasa.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/a><\/figure>\n\n\n\n

Ime kraja \u0160empas je bilo prvi\u010d omenjeno kot Sancto Passo (Sveti Prehod) okoli leta 1200 v gori\u0161kem urbariju. Po letu 1400 ko se je raz\u0161iril vpliv Habsbur\u017eanov se je pojavilo ime Schonpass (Lepi Prelaz-Prehod), kar je pripeljalo do dana\u0161njega imena \u0160empas. Omeniti je potrebno da so Francozi za \u010dasa Ilirskih provinc uporabljali ime Sand Pass (Sveti prehod).
Najstarej\u0161i del \u0160empasa je Tabor ( Stari grad), ki je bil prvotno neutrjen stolpasti dvor. Ob tur\u0161kih vpadih pa so ga obkro\u017eili z obzidjem in petimi obrambnimi stolpi ter obrambnim jarkom . Na kraju kjer je sedanja cerkev\u00a0 je stala, v letu 1200 zabele\u017eena na seznamu posesti gori\u0161kih grofov, srednjeve\u0161ka gotska cerkev , ki naj bi bila tudi kapela grajskega objekta, okrog katere je bilo va\u0161ko pokopali\u0161\u010de.\u00a0 Zvonik je bil eden od obrambnih stolpov Tabra , \u0161e bolj verjetno pa stolp ki je varoval zunanji del obzidja, na njegovih zidovih so vidne strelne line.
Leta 1780 je Vatikan, zaradi premajhnih prostorov glede na prebivalstvo, staro srednjeve\u0161ko cerkev dal poru\u0161iti, ter na njenem mestu dve leti kasneje 1782 dal zgraditi novo cerkev svetega Silvestra po na\u010drtih arhitekta D. Bona, ki je lep primer baro\u010dne arhitekture. Od stare gotske cerkve sta ostala zakristija in zvonik. Zvonik je ostal isti, vendar so ga nadgradili. Vrh zvonika krasijo t.i. gibelinske cine oziroma cine na lastovi\u010dji rep (v ustnem izro\u010dilu uporabljamo izraz, bene\u0161ka krona) to je edini zvonik na tej strani So\u010de z tak\u0161no arhitekturo.\u00a0 Pokopali\u0161\u010de so prenesli na spodnji del vasi kjer je \u0161e danes.<\/p>\n\n\n\n

V letu 1700 je stara plemi\u0161ka dru\u017eina Orzon zgradila baro\u010dni dvorec , ki je nadomestil propadajo\u010di srednjeve\u0161ki grad Tabr. Na drugi strani ceste je bil parterno urejen vrt, ki se je razprostiral na razse\u017enem obzidanem platoju pod cesto. Baro\u010dno podobo vrta s \u0161tirimi geometri\u010dnimi polji in rondojem na sredini ka\u017ee franciscejski kataster iz leta 1822. Vrt je bil poln eksoti\u010dnega rastlinja in kipcev. Leta 1851 je dvorec in \u0160empaska posest pre\u0161el v last rodovine Monari von Neufeld Njihovo obdobje se je kon\u010dalo leta 1906 z smrtjo zadnjega sina Antona Monari von Neufeld. Anton Monari je bil neko obdobje \u017eupan ob\u010dine \u0160empas. Imena in nazivi ki so spremljale dvorec skozi zgodovino: Orzonov dvorec, Mainardijev dvorec , Monarijev dvorec, vrtec (v stavbi so imeli pod Italijo vrtec, \u0161olo).<\/p>\n\n\n\n

V letu 1797 je na na\u0161a tla stopila Francoska vojska pod vodstvom Napoleona , ki je leta 1809 ve\u010dji del Slovenije vklju\u010dil v Ilirske province. Po ustnem izro\u010dilu je v \u010cukovi hi\u0161i je prespal Napoleon Bonaparte(1769-1821),\u00a0 to se je zgodilo v obdobju, ko je francoska vojska prodirala \u010dez goro na trnovsko planoto. Za Vitovljami so izgradili cesto vklesano v skalo imenovano \u00bbvisoki zid\u00ab ali Napoleonova cesta.
Prebujanje narodnega ponosa v vasi se je izra\u017eala preko \u010ditalnic pri Bati\u010devih in Per\u0161i\u010devih. Leta 1868 (18.oktobra)\u00a0 je potekal tretji narodni tabor na Slovenskem imenovan \u0160empaski tabor , na katerem je bila prvi\u010d jasno izra\u017eena zahteva po zedinjeni Sloveniji in Slovenskem jeziku v \u0161olah in uradih, zbrala se je mno\u017eica preko 10.000 zavednih Slovencev.
V 1. svetovni vojni, v \u010dasu 6. So\u0161ke ofenzive, so skoraj vsi prebivalci od\u0161li v begunstvo, \u0160empas je bil prazen precej hi\u0161 pa uni\u010denih zaradi Italijanskega obstreljevanja. Zadnja granata je na \u0160empas padla 27.10.1917 ob 15.uri. Begunci so se za\u010deli vra\u010dati leta 1918.
Po kon\u010dani vojni je na\u0161e podro\u010dje padlo pod Italijansko dr\u017eavo, v kateri so kmalu prevzeli oblast fa\u0161isti in za Slovence so se za\u010deli \u010drni hudi \u010dasi. Doma\u010dini so se zbirali v tajnosti, na skrivaj so brali slovenske knjige in opismenjevali otroke v materinem jeziku. Po \u0160empaskih kleteh se je pod okriljem no\u010di prepevalo slovenske pesmi. Doma\u010dini so se vklju\u010devali v protifa\u0161isti\u010dno tajno organizacijo TIGR. Primorski narod je bil v obrambi svojega jezika enoten .
Z\u00a0 za\u010detkom II. svetovne vojne se je teror nad Slovenci pove\u010dal ,vendar se je pove\u010dal tudi odpor. Ljudje so se priklju\u010dili odporni\u0161kemu partizanskemu gibanju in se z oro\u017ejem postavili v bran Slovenskemu narodu , proti italijanskim fa\u0161istom, ki so pobijali in internirali v tabori\u0161\u010da.
Leta 1942, avgusta meseca je bil na Vodicah nad Ozeljanom ustanovljen I. primorski partizanski bataljon Simona Gregor\u010di\u010da.
Po kapitulaciji Italije so pri\u0161li Nemci, ki so bili \u0161e bolj kruti. Tudi to trpljenje se je z Nem\u0161ko kapitulacijo maja 1945 kon\u010dalo.
Primorska se je po kon\u010dani vojni in zmagi nad nacifa\u0161izmom, priklju\u010dila k mati\u010dnemu slovenskemu narodu v novi Jugoslaviji .
Ob novi osnovni \u0161oli je postavljen Spomenik padlim borcem v vojni , ki je delo kiparja Marka Poga\u010dnika. Simbolizira zgodovino, sedanjost in prihodnost primorskega \u010dloveka.
Prebivalstvo se \u017ee od nekdaj ukvarja s poljedelstvom, vinogradni\u0161tvom, sadjarstvom, \u017eivinorejo, \u010debelarstvom in obrtjo. Najve\u010d je bilo zidarjev. Kraj je slovel po mlinih, \u017eagah, oglarjenju in lesarstvu.
V novej\u0161em obdobju se je \u0160empas, ki je stoletja slonel na veleposestnikih in malih kmetijah, spremenil. Ljudje so se za\u010deli zaposlovati in odpirati nove obrtne delavnice, kmetje pa so se usmerili v prodajo svojih proizvodov preko turisti\u010dnih kmetij, osredoto\u010dili so se na vinarstvo, sadjarstvo in \u010debelarstvo.
Tako se je \u0160empas spreminjal skozi desetletja in ne samo na\u0161a vas spreminjala se je tudi na\u0161a dr\u017eava. Jugoslavija, neko\u010d prijazna domovina Slovencem, je postala sovra\u017ena do Slovenskega naroda. Pri\u0161el je \u010das, Slovenci smo nastopili svojo pot v svoji dr\u017eavi Sloveniji.
Na plebiscitu, 23.12.1990 smo se odlo\u010dili za samostojno in neodvisno Slovenijo. V slovenski osamosvojitveni vojni, med 27.06. in 07.07.1991, je oboro\u017een slovenski narod odbil napad Jugoslavije in s tem potrdil svojo neodvisnost od SFRJ. V desetdnevni vojni smo Slovenci pokazali voja\u0161ko hrabrost , odli\u010dno organizacijo in diplomatske sposobnosti. \u0160empas se je v svoji zgodovini sprehodil skozi celo vrsto dr\u017eav, sistemov in kon\u010dno na\u0161el svoj prostor v na\u0161i domovini Sloveniji.<\/p>\n\n\n\n

Iz \u0160empasa izhajajo znani botanik Franc Kra\u0161an rojen leta 1840 v \u0160empasu, umrl 1907 v Gradcu, pripovednik monsignor Venceslav Bele (1887 \u2013 1907) pokopan v \u0160empasu ter \u0161kof Fran\u010disek Maksimiljan Vaccano, pomo\u017eni \u0161kof v Ljubljani, \u0161kof v Pi\u0107nu (Istra) in Trstu, rojen 1609 v \u0160empasu, zato je dodajal imenu \u00bbde Sancto Passo\u00ab, umrl je 1672 leta v Trstu in je pokopan v tr\u017ea\u0161ki stolnici sv. Justa kjer obstaja njegov lapid z grbom plemi\u010dev Vaccano, iz te plemi\u0161ke dru\u017eine izhaja tudi Jakob Vaccano di St.Passo , ki je bil med letoma 1643 in 1648 glavar Bov\u0161ke pokrajine s sede\u017eem v Bovcu.<\/p>\n\n\n\n

viri:<\/em>
Nadja Kodri\u010d, del besedila iz publikacije 20 let osnovne \u0161ole \u0160empas
Gori\u0161ki urbarij
Igor Sapa\u010d, Obmo\u010dje Nove Gorice in Gorice Gradovi, dvorci in pala\u010de
E. Klav\u017ear, Tabor pri \u0160empasu
Slovenska biografija
Zgodovina tolminskega<\/p>\n","_sl_post_name":"zgodovina-sempasa","_sl_post_excerpt":"","_sl_post_title":"Zgodovina \u0160empasa","_en_post_content":"","_en_post_name":"","_en_post_excerpt":"","_en_post_title":"","_it_post_content":"","_it_post_name":"","_it_post_excerpt":"","_it_post_title":"","edit_language":"sl","footnotes":""},"class_list":["post-39","page","type-page","status-publish","hentry"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/39","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/wp-json\/wp\/v2\/pages"}],"about":[{"href":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/wp-json\/wp\/v2\/types\/page"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=39"}],"version-history":[{"count":2,"href":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/39\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":306,"href":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/39\/revisions\/306"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=39"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}