{"id":1815,"date":"2025-04-17T20:51:32","date_gmt":"2025-04-17T20:51:32","guid":{"rendered":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/?p=1815"},"modified":"2025-04-18T20:31:40","modified_gmt":"2025-04-18T20:31:40","slug":"","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/en\/2025\/04\/17\/franc-krasan\/","title":{"rendered":"","raw":""},"content":{"rendered":"","protected":false,"raw":""},"excerpt":{"rendered":"","protected":false,"raw":""},"author":1,"featured_media":1820,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_sl_post_content":"\n

Prevedla Milena \u010cerne<\/em><\/p>\n\n\n\n

Rojen sem bil 2. oktobra 1840 v kme\u010dki dru\u017eini \u0160empasu (dve uri hoda vzhodno od Gorice). Ker je bila gore\u010da \u017eelja mojih star\u0161ev, da bi vstopil v duhovni\u0161ki stan, mi je bilo namenjeno najprej izpopolniti svoje osnovno\u0161olsko znanje na gori\u0161ki normalki (tedanji vzorni glavni \u0161oli) in zatem nadaljevati \u0161olanje na dr\u017eavni gimnaziji. Gimnazijo sem res dokon\u010dal, \u017eelja glede duhovni\u0161kega poklica pa se star\u0161em ni izpolnila; kmalu sem namre\u010d za\u010dutil, da k temu nisem poklican. Svojih star\u0161ev ter bratov in sester glede tega nisem mogel slepiti, zato sem se osr\u010dil in se odlo\u010dil poskusiti svojo sre\u010do. Po kon\u010danih osmih letnikih gimnazije sem jeseni 1862 z maturitetnim spri\u010devalom v \u017eepu zapustil Gorico, poln upanja in brez vsakr\u0161nih zemeljskih dobrin. Kljub obetom, da se bo treba trdo boriti za pre\u017eivetje, sem na dunajski univerzi vpisal \u0161tudij prirodopisa, matematike in fizike. Ta leta, med 1862 in 1865, so bila v resnici huda preizku\u0161nja, na katero sem pozneje pogosto pomislil, kadar sem videl, kako malo se ceni to, kar je bilo pridobljeno brez truda. Zahvaljujo\u010d se po\u017ertvovalni podpori moje dru\u017eine in naklonjenosti ve\u010d podpornikov se mi je uspelo prebiti skozi ta tri suha leta. Na tem mestu se s hvale\u017enostjo spominjam pokojnega gospoda M. Saunika, \u0161empaskega kaplana, in gospoda \u017eupnika Zucchiatija, ki sta me v mojih prvih \u0161tudijskih letih s prijaznim zanimanjem spodbujala, ni\u010d manj pa ne dolgujem preminulemu gospodu \u017eupniku Francu Podreki, ki mi je blagohotno stal ob strani tudi tedaj, ko sem mu razlo\u017eil, da ne \u010dutim poklica za duhovni\u0161ki stan, temve\u010d si \u017eelim Vsemogo\u010dnemu slu\u017eiti kot raziskovalec lu\u010di in resnice v slu\u017ebi naravoslovnih znanosti. Slava njegovemu spominu!
\u017de zgodaj sem svojo pozornost usmeril v naravne pojave. Nepopisna \u017eelja po razumevanju skrivnostnih sil v zemlji in \u017eivih organizmih \u010dloveka, \u017eivali in rastlin je \u017ee v mladih letih usmerjala vse moje mi\u0161ljenje in \u010dutenje, tako da moja druga nagnjenja sploh niso pri\u0161la do izraza. Ta skoraj sanja\u0161ki pogled na nalogo, ki je zaupana prijatelju narave, je bil tudi v mojih poznej\u0161ih letih razlog, da sem preziral stvari, katerim drugi ljudje pripisujejo velik pomen.
Ravno v \u010dasu, ko sem se na gimnaziji za\u010del poglabljati v naravoslovje, je pri\u0161lo do spremembe v organizaciji pouka. Vpeljan je bil sistem predmetnih u\u010diteljev, s katerim je bilo la\u017eje kot pred letom 1852 v u\u010dencu vzbuditi zanimanje za dolo\u010den predmet in ga zanj pridobiti. Toda ker strokovna izobrazba profesorjev s podro\u010dja prirodoslovja ni bila najbolj\u0161a, si ni kazalo postavljati visokih pri\u010dakovanj. V tem pogledu se je meni godilo dosti bolje kot mnogim drugim, saj sta me naravoslovje na mojo sre\u010do pou\u010devala profesorja Bla\u017e Kocen in pozneje (v 5. in 6. razredu) dr. Hubert Leitgeb, sedanji profesor botanike na univerzi v Gradcu. Oba sta znala v mojo dojemljivo du\u0161o zasaditi kal pravilnega opazovanja in nagnjenje k samostojnemu raziskovanju.
Potem ko sem se v gimnazijskih letih pridno razgledoval po poljih in travnikih, gozdovih in gorah svoje o\u017eje domovine, se je moje delovanje nadaljevalo na Dunaju, kjer sem \u2013 poleg pridobivanja strokovnega znanja, potrebnega za opravljanje poklica u\u010ditelja celotnega prirodopisja na gimnaziji \u2013 sku\u0161al s pomo\u010djo obse\u017ene literature in razli\u010dnih zbirk izbolj\u0161ati dolo\u010danje rastlin, ki sem jih preu\u010deval v Gorici. Povedati moram namre\u010d, da sem \u017ee kot sedmo\u0161olec sestavil seznam semenk, ki rastejo v okolici Gorice. Ker pa sem pri svojem delu imel na razpolago le dva botani\u010dna priro\u010dnika - Kochovo pregledno in \u017eepno izdajo ter Kittelov Handbuch der Flora Deutschlands \u2013 poleg tega pa tudi nisem imel mo\u017enosti primerjati primerkov s herbarijem, sem delal tudi napake.
\u0160ele ko sem imel sre\u010do spoznati pokojnega gospoda viteza M. Tommasinija - \u010de se prav spominjam, je bilo to poleti 1861 - in mi je kot preizku\u0161eni poznavalec primorskega rastlinstva prijazno ponudil svojo pomo\u010d, sem ne le popravil svoje napake, ampak tudi raz\u0161iril poznavanje bogate flore gori\u0161ke de\u017eele. Dano mi je bilo, da sem ob tem izjemnem mo\u017eu z izjemnimi zaslugami za raziskovanje flore na Primorskem lahko ve\u010d let prou\u010deval \u010dudovita gri\u010devja, kra\u0161ke planjave, Trnovsko planoto, severni rob proti Trebu\u0161i in del gori\u0161kega alpskega sveta. Do svoje smrti mi je bil prijazen in dobrohoten prijatelj.
Ob opazovanju lokalne in geografske raz\u0161irjenosti rastlin je v meni vse bolj rasla \u017eelja, da bi rasti\u0161\u010da rastlin tesneje povezal tako s podnebnimi razmerami kot tudi z zgodovino razvoja rastlinskih oblik kot vrst. Dognati sem na primer hotel, ali se Potentilla opaca L. (P. verna pri starej\u0161ih avtorjih) spremeni, \u010de jo presadimo na zelo suh, pe\u0161\u010den apnen\u010dast teren, ali pa se preobrazi v P. arenaria Borkh in podobno. Povod za tak\u0161na vpra\u0161anja in ustrezne poskuse gojenja je dala tedanja razprava o spremenljivosti rastlinskih vrst profesorja Kernerja, ki je zadevo obravnaval v nizu zanimivih in privla\u010dnih \u010dlankov v tem glasilu (leto 1865, \u0161t. 1 in naslednje). Deloma zaradi lastnega razmisleka, deloma zaradi intenzivnih razprav v literaturi o vrednosti in stalnosti vrst sem od tistega trenutka moral, tako kot vsak drug raziskovalec, ubrati nov pristop pri prou\u010devanju rastlinskih vrst na Gori\u0161kem \u2013 marsikaj sem moral ponovno preu\u010diti, nekaj spremeniti ali na novo analizirati. Pri tem sem vse bolj spoznaval, da mi ne bo v polnosti uspelo prou\u010diti rastlinskih vrst svoje domovine, ne da bi tam stalno prebival, saj sem v letih 1860\u20131870 marsikaj spregledal, ker sem domneval, da gre zgolj za manj pomembno variacijo ali nepomembno odstopanje od dobro poznane in mo\u010dno raz\u0161irjene vrste. Ko pa sem v lu\u010di sodobnih raziskav spoznal pomen teh manj diferenciranih oblik, me je poklic gimnazijskega u\u010ditelja popeljal v drugo de\u017eelo \u2013 septembra 1869 sem bil imenovan za profesorja na cesarsko-kraljevi gimnaziji v Kranju, kjer sem ostal do leta 1874.
\u010ceprav me je na Dunaju \u0161tudij matematike in fizike, tako potreben za u\u010diteljski poklic, mo\u010dno zaposloval, sem si v tistem \u010dasu pridobil temeljitej\u0161e znanje o rastlinskem svetu, kot sem sprva upal, zlasti o flori svoje domovine. Zasluga za to gre predvsem velikodu\u0161nosti pokojnega ravnatelja dr. Ed. Fenzla, ki mi je prijazno dovolil uporabo velikih cesarsko-kraljevih zbirk (takrat samo v botani\u010dnem vrtu) ter pomo\u010di gospodov dr. Reichardta, dr. Reissecka, Juratzke, Bayerja in drugih. Ob razli\u010dnih prilo\u017enostih sem dopisno prejemal pojasnila o pomembnih rastlinskih vrstah z Gori\u0161ke, Kranjske in \u0160tajerske od profesorja viteza von Kernerja, kustosa Deschmanna v Ljubljani, barona von Heuflerja, dr. Marchesettija, gradbenega svetnika Freyna, dr. Fockeja v Bremnu in drugih. Toda moja skoraj stalna odsotnost na Gori\u0161kem je vse bolj poglabljala vrzel v botani\u010dnih raziskavah tistega obmo\u010dja. Leta 1874 sem bil namre\u010d preme\u0161\u010den na cesarsko-kraljevo gimnazijo v Celju, nato pa leta 1880 na II. dr\u017eavno gimnazijo v Gradcu. To je nekoliko ubla\u017eila le pogosta korespondenca z R. von Pittonijem, ki je zadnja leta svojega \u017eivljenja pre\u017eivel v Gorici. Zaradi omejenega \u010dasa, ki mi je ob opravljanju u\u010diteljskem poklicu ostajal na razpolago, mi ni bilo mogo\u010de podrobneje se ukvarjati s floro katere druge de\u017eele. \u0160ele od leta 1874 dalje sem lahko med poletnimi po\u010ditnicami obiskoval posamezne dele \u0160tajerske, Koro\u0161ke in Kranjske ter izvajal botani\u010dna opazovanja. V tem pogledu sem najpodrobneje spoznal Gorenjsko, od koder sem med letoma 1872 in 1884 prinesel ve\u010d botani\u010dnih in fitofenolo\u0161kih zapiskov. Poleg tega sem takrat pridobil \u0161e eno dragoceno izku\u0161njo: moji pogosti izleti so me poleti 1873 mi omogo\u010dili tesnej\u0161i stik s kranjskim botanikom Valentinom Plemelom, takratnim \u017eupnikom v Koro\u0161ki Beli. Spoznal sem ga kot mo\u017ea pokon\u010dnega zna\u010daja. Na dunajski svetovni razstavi so Plemelove zasluge za poznavanje de\u017eelne flore dobile upravi\u010deno priznanje.
Leta 1873 sem skupaj s Simonom Robi\u010dem opravil ekskurzijo na rastlinsko bogato planino Zaplata severno od Kranja. Poleti 1885 sem se na Gorenjskem sre\u010dal s kolegom, profesorjem Wilhelmom Vossom. Njegove zasluge za poznavanje gliv Kranjske so tako dobro znane, da mi jih ni treba posebej izpostavljati. Za raziskovalce, ki jih zanima rastlinski svet Kranjske in s tem povezana literatura, hkrati pa ne \u017eelijo zbirati razpr\u0161enih podatkov v razli\u010dnih publikacijah predstavlja pravi zaklad delo Poskus zgodovine botanike na Kranjskem (Ljubljana, Kleinmayr in Bamberg).<\/p>\n\n\n\n

vir: BOTANISCHE ZEITSCHRIFT (1888)<\/a>Download<\/a><\/div>\n","_sl_post_name":"franc-krasan","_sl_post_excerpt":"","_sl_post_title":"Franc Kra\u0161an","_en_post_content":"","_en_post_name":"","_en_post_excerpt":"","_en_post_title":"","_it_post_content":"","_it_post_name":"","_it_post_excerpt":"","_it_post_title":"","edit_language":"en","footnotes":""},"categories":[26],"tags":[],"class_list":["post-1815","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-botanik-franc-k"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/1815","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/en\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/en\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=1815"}],"version-history":[{"count":3,"href":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/1815\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1821,"href":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/1815\/revisions\/1821"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/1820"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=1815"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/en\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=1815"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/sempas.si\/wpsempas\/en\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=1815"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}