Spominska plošča Venceslavu Beletu

Ploščo Venceslavu Beletu je blagoslovil Renato Podbersič.

V petek, 8. februarja, so na cerkvi sv. Martina v Oseku pri Šempasu odkrili spominsko ploščo duhovniku Venceslavu Beletu.

Venceslav Bele (1887–1938) je bil primorski duhovnik, pesnik, pisatelj in vsestranski kulturni delavec. Deloval je v času, ki je bil za Slovence na Primorskem posebej težak zaradi fašizma in prisilne italijanizacije.

Objavljala je črtice in pesmi v literarni reviji Dom in svet

Večino svojega otroštva in mladosti je preživel v Oseku, kjer je leta 1911 obhajal tudi novo mašo. Njegov oče, Anton Bele, ki je po rodu izhajal iz Šempasa, je bil v Oseku nadučitelj, družina pa je stanovala v učiteljskem stanovanju v šoli. 

Iskrenega tovariša je našel v oseškem rojaku in vrstniku Alojziju Remcu, oba sta že v študentskih letih objavljala črtice in pesmi v takratni osrednji slovenski literarni reviji Dom in svet.

 

Kot duhovnik je služboval v Črničah, Podmelcu, na Ponikvah, najdlje pa v Kanalu. Ko je bila po prvi svetovni vojni ustanovljena Goriška Mohorjeva družba, je postal njen prvi urednik, še vedno pa je tudi pisal. 

Ob prihodu italijanskih frančiškanov na Sveto Goro leta 1924 se je javno zavzel za ohranitev slovenskega jezika na Sveti Gori. Ukvarjal se je tudi z literarno in umetnostno zgodovino ter fotografijo.

Venceslav Bele s Prešernovimi poezijami.

Znanih je najmanj 54 uglasbenih Beletovih besedil

V času med obema vojnama, ko je bila slovenska beseda preganjana, je Venceslav Bele napisal številna besedila za slovenske cerkvene pesmi. 

Do zdaj je znanih najmanj 54 uglasbenih besedil. Večina skladb je nastala v sodelovanju z Vinkom Vodopivcem. 

Številne od teh pesmi se še danes uporabljajo tako v zborovskem kot pri ljudskem cerkvenem petju (Kristus, Kralj vseh večnih časov, Lepšega v nebesih ni; Oj, sončni maj, Svetogorska mati mila, V sveto mesto nazareško je priromal mesec maj).

Na fotografiji: Venceslav Bele, Vinko Vodopivec, Jožko Bratuž 

Ploščo je blagoslovil Renato Podbersič

Čeprav po smrti očeta leta 1913 v Oseku ni več živel nihče izmed članov njegove ožje družine, se je Venceslav ob raznih slovesnostih vedno rad vračal in velikokrat nastopal kot govornik. 

Vse do smrti se je držal tudi zaobljube, da je enkrat na mesec poromal na Vitovlje. Pokopan je v Šempasu, njegov grob je delo Toneta Kralja.

Spominska plošča je postavljena na cerkvi sv. Martina v Oseku, kjer je Venceslav Bele prvič opravil mašno daritev in od koder ga je življenjska pot vodila dalje po naši deželi. Mašo je daroval in ploščo blagoslovil Renato Podbersič, predsednik Goriške Mohorjeve družbe.

Recital in knjiga z naslovom Življenje in smrt

V župnišču so priredili recital o Beletu in predstavili knjigo z naslovom Življenje in smrt, s ponatisi del Venceslava Beleta, ki jo je izdala založba Branko, uredil pa Branko Lušina. Postavitev spominske plošče je omogočilo Kamnoseštvo Možina iz Sela. Prireditev je pripravila župnija Osek ter Kulturno in turistično društvo Osek. 

 

Več v priponkah

Venceslav Bele, Osek.doc

Osek, Venceslav Bele, recital, 8.2.2019.docx

Ivo Žajdela

vir: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/spominska-plosca-venceslavu-beletu

Hitro iskanje

Zemljevid